14. maja 2009 sta bila iz Kourouja v Francoski Gvajani izstreljena dva najbolj občutljiva vesoljska observatorija, kar sta jih kdaj zgradili. Na krovu evropske rakete Ariane 5 sta bila Herschel, najmočnejši vesoljski teleskop na svetu, ki zazna toploto, in Planck, ki je bil zasnovan za preučevanje šibkega sevanja, ki je napolnjevalo vesolje takoj po velikem poku.
Vse v zvezi z vesoljskim observatorijem Herschel agencije ESA je bilo ogromno. Satelit je bil visok približno 7 metrov in širok 4,3 metra, njegova masa pa je znašala 3,25 tone. Glavno zrcalo njegovega teleskopa je imelo premer 3,5 metra, kar je največje zrcalo, ki je bilo kdaj koli izdelano za znanstveno vesoljsko plovilo.
Observatorij je bil poimenovan po še enem velikem znanstveniku, nemškem amaterskem astronomu in glasbeniku Williamu Herschelu, ki je leta 1781 odkril planet Uran. 19 let kasneje je odkril tudi vrsto nevidne svetlobe, ki jo znanstveniki poznajo kot “infrardeče sevanje”. Pogosto jo preprosto imenujemo “toplota”.
Observatorij Herschel je bil izstreljen na posebno orbito, oddaljeno 1,5 milijona kilometrov, kar je dovolj daleč, da se izogne težavam, ki jih povzroča toplota Zemlje in ki motijo opazovanja. Njegove tri naprave so bile hlajene s tekočim helijem, tako da je bila njihova temperatura blizu absolutne ničle (-273 °C).
Satelit Herschel so uporabili za raziskovanje ‘hladnega’ vesolja. Njegova izjemno občutljiva ‘očesa’ so lahko videla skozi prahove oblake, da so raziskovala območja nastajanja zvezd in središča galaksij ter odkrivala skrite zvezde in planete. Prav tako je lahko odkrival oddaljene galaksije, da bi na novo osvetlil, kako so nastale pred milijardami let.
Herschelova revolucionarna znanstvena misija se je končala 29. aprila 2013, ko se je zaloga helija za hlajenje izčrpala. Vendar se je satelit še naprej uporabljal za orbitalne teste, dokler ni bil 17. junija poslan končni ukaz za njegovo izklopitev.
