Marca 2002 so sončne celice vesoljskega teleskopa Hubble vrnili na Zemljo. Po osmih letih v vesolju so bile plošče, ki jih je dobavila ESA, posejane z udarnimi kraterji s premerom do 8 mm.
Kraterje so povzročili hitro leteči delci vesoljskih odpadkov. Če leti hitreje od krogle, lahko celo košček barve resno poškoduje vesoljsko plovilo. Konec leta 2003 so spremljali približno 10 000 kosov vesoljskih odpadkov. Med njimi so bila izrabljena vesoljska plovila, stare stopnje raket in nekaj orodja, ki se je izgubilo med vesoljskimi sprehodi.
Še veliko več predmetov je premajhnih, da bi jih bilo mogoče zabeležiti. Predmetov s premerom od 1 do 10 cm je morda pol milijona – vendar nihče ne pozna natančnega števila. ESA se s problemom vesoljskih odpadkov spopada na različne načine. Laboratorij Columbus na Mednarodni vesoljski postaji bo zaščiten s posebnim ščitom.
Znanstveniki agencije ESA v Nemčiji in na Nizozemskem vodijo katalog vseh znanih objektov, ki krožijo okoli Zemlje. Te podatke uporabljajo za preučevanje vesoljskih odpadkov in za pravočasno opozarjanje na morebitna trčenja.
Podatke o vesoljskih odpadkih zagotavljata radarski skener v Nemčiji in teleskop agencije ESA na Tenerifeju v Španiji. ESA si prav tako prizadeva za sklenitev mednarodnih sporazumov za zmanjšanje količine vesoljskih odpadkov in povečanje varnosti vesoljskih poletov.
