Ste se kdaj spraševali, zakaj vedno z udarcem pademo nazaj na tla, ne glede na to, kako visoko skočimo? Enako vprašanje so si ljudje zastavljali že pred 340 leti. Takrat je britanski znanstvenik Isaac Newton odkril gravitacijsko silo.
128125 Zgodba pripoveduje, kako je bil Isaac v svojem vrtu, ko mu je jabolko padlo na glavo. Medtem ko si je masiral modrico, se je začel spraševati, zakaj ga je jabolko udarilo, namesto da bi poletelo navzgor.
Newton je prišel do zaključka, da mora obstajati neka nevidna sila, ki jabolko privlači proti Zemlji. To silo je poimenoval “gravitacija” – po latinski besedi “gravitas”, ki pomeni “teža”.
Newton je spoznal, da vsak predmet v vesolju privlači vsak drug predmet v vesolju. Celo jabolko rahlo privlači vse, kar je okoli njega.
Prav gravitacija drži Luno v tirnici okoli Zemlje, prav gravitacija pa omogoča Soncu, da drži skupino svojih planetov. Privlačna sila Sonca in Lune povzroča tudi plimovanje v zemeljskih oceanih.
Vendar pa je moč gravitacije odvisna od velikosti in gostote telesa – kar znanstveniki imenujejo njegova “masa”. Gravitacija majhnega jabolka je prešibka, da bi premagala privlačno silo ogromne Zemlje, zato pade proti središču planeta.
Gravitacijska sila, ki jo izvaja neko telo, se z oddaljenostjo od njega zmanjšuje. Plezalec na vrhu gore Everest tehta nekoliko manj kot na morski višini. Če se vesoljska ladja oddalji dovolj daleč od Zemlje, bo sčasoma popolnoma ušla njenemu gravitacijskemu vplivu.
