Že od leta 1985 znanstveniki spremljajo luknjo v ozonskem plašču visoko nad Antarktiko. Upali so, da se bo ozonska luknja postopoma zmanjševala, vendar so najnovejši podatki s satelitov Envisat agencije ESA pokazali največjo izgubo ozona doslej.
Meritve, opravljene 2. oktobra, so pokazale zmanjšanje za 40 milijonov ton, kar je preseglo prejšnji rekord iz leta 2000. Poleg tega letošnja ozonska luknja pokriva površino 28 milijonov kvadratnih kilometrov, kar je skoraj enako velika kot luknja iz leta 2000. Tudi globina ozonske luknje se lahko primerja s prejšnjimi rekordnimi vrednostmi.
“Takšen znaten upad ozona zahteva zelo nizke temperature v stratosferi v kombinaciji s sončnim sevanjem,” je dejal znanstvenik agencije ESA Claus Zehner. “Letosni izjemen upad ozona je mogoče pojasniti s temperaturami nad Antarktiko, ki so dosegle približno minus 92 stopinj Celzija – to je najnižja temperatura, zabeležena na tem območju od leta 1979.”

Ozon je oblika kisika v plinastem stanju. Oblikuje plast na višini 25–40 km nad Zemljo v območju, znanem kot stratosfera. Ozonski plašč je pomemben, ker zadržuje škodljive ultravijolične žarke Sonca. Ti žarki povečujejo tveganje za nastanek kožnega raka in sive mrene ter vplivajo na morsko življenje.
Redčenje ozonskega plašča povzročajo onesnaževala, ki jih ustvarja človek, na primer klor, ki ostajajo v atmosferi več let. Ko pride polarna pomlad, sončna svetloba sprošča klor, ujet v visokih oblakih. Klor nato hitro uniči ozon.
Ta luknja običajno traja do novembra ali decembra, ko se zrak z nizko vsebnostjo ozona nad Antarktiko začne mešati z zrakom z visoko vsebnostjo ozona iz zunanjega okolja.