‘Beam me up, Scotty!’ je eden najbolj znanih ukazov v zgodovini filma. S preprostim dotikom znaka na svoji srajci je kapitan vesoljske ladje Enterprise lahko komuniciral s svojo posadko. Zdaj pa bo, zahvaljujoč prizadevanjem finskega podjetja, ki ga podpira ESA, v naša življenja vstopila še ena naprava iz znanstvene fantastike.
To, kar je omogočilo uporabo oblačil za komunikacijo, je nedavna iznajdba, imenovana prožna antena. Ta naprava je lahko videti kot preprost našitek, všit v rokav, jakno ali hlačnico. Razvoj vodijo v finskem podjetju Patria Aviation Oy, ki sodeluje v okviru projekta ESA ‘Tekstilne antene’.
Podjetje je v svojo tkanino vgradilo anteno, ki omogoča komunikacijo prek satelitskih sistemov Iridium in GPS. Sateliti Iridium omogočajo dvosmerno glasovno in podatkovno komunikacijo, medtem ko sistem GPS zagotavlja lokacijo nosilca antene. Sistem Iridium lahko lokacijo uporabnika posreduje tudi operativnim centrom.
Vendar izbira najprimernejših materialov in oblikovanje oblačil v slogu vesoljske dobe ni bila lahka naloga. Upoštevati in nato preizkusiti je bilo treba veliko stvari. Kako varna in učinkovita je bila električna naprava? Kako dobro bi delovala, ko bi se nosilec gibal ali sklanjal? Ali jo je mogoče prati in pri kateri temperaturi? Kako jo je treba šivati? Ali jo je mogoče likati?
Natančno testiranje je pokazalo, da takšna antena resnično deluje. Čeprav se v bližnji prihodnosti še ne bomo teleportirali na vesoljsko ladjo, morda ne bo minilo veliko časa, preden bodo gasilci in drugo reševalno osebje za komunikacijo uporabljali svojega prožnega prijatelja.
