Vesolje je izredno neprijazno okolje. Vesoljska plovila morajo prenesti skrajne temperature, sevanje, magnetna polja, meteorite, odpadke drugih vesoljskih plovil in pomanjkanje zraka.
Ker je izdelava in izstrelitev vesoljskih plovil draga, želimo, da delujejo čim dlje. Če naj sateliti v vesolju preživijo več let, morajo na Zemlji opraviti (in uspešno prestati!) številne teste.
Prva nevarnost, s katero se morajo spopasti sateliti, je močan hrup in tresljaji med izstrelitvijo rakete. To se preizkuša tako, da se satelit trese in izpostavlja zvoku, ki prihaja iz ogromnih zvočnikov v posebni komori.
Druga nevarnost, s katero se morajo sateliti spopasti v vesolju, je preživetje v ekstremnih vročih in hladnih temperaturah. Ekstremno segrevanje zaradi Sonca se simulira v komori brez zraka, opremljeni z močnimi žarnicami in ogledali. Zelo nizke temperature se ustvarjajo s črpanjem tekočega dušika skozi cevi v stenah komore.
Da bi zagotovili pravilno delovanje električnih sistemov, je satelit izpostavljen močnemu magnetnemu polju, ki lahko povzroči električne okvare. Računalniki med temi preizkušnjami nenehno spremljajo vse, kar se dogaja na vesoljskem plovilu.
V obdobju več kot enega leta se vsak del, iz katerega je sestavljeno vesoljsko plovilo, večkrat preizkuša. Ko je vesoljsko plovilo sestavljeno, se ponovno preizkuša. Šele takrat bodo inženirji prepričani, da bo njihov »otrok« uspešen, ko bo dosegel orbito.
