Pred sto leti, 15. aprila 1912, je ladja RMS Titanic med plovbo čez Severno Atlantsko morje trčila v ledeno goro in se potopila, pri čemer je umrlo več kot 1500 potnikov in članov posadke. Danes tisoče plovil prečka isto pot brez izgube človeških življenj – pri tem pa jim pomagajo sateliti.
Frederick Fleet je imel nalogo, da v noči 14. aprila 1912 opravlja stražarsko službo na ladji Titanic. Podatki o ledu, ki jih je posredoval Frederick, so bili edini vir informacij, na katerega se je kapitan Edward John Smith lahko zanesel pri krmarjenju ladje skozi te nevarne vode.
Ena najpomembnejših posledic nesreče ladje Titanic je bilo izboljšanje pomorske varnosti, in sicer z uvedbo Mednarodne konvencije o varnosti človeškega življenja na morju ter Mednarodne ledene patrulje (IIP).
Naloga Ledne patrulje je spremljanje ledenih gora in določitev območja nevarnosti zaradi ledenih gora. V arktičnih vodah je lahko kadarkoli prisotnih na tisoče ledenih gora. Izziv Ledne patrulje je ugotoviti število ledenih gora, ki se bodo pomikale proti jugu v smeri pomorskih poti. Do danes še nobena ladja, ki je upoštevala objavljeno ‘mejo ledenih gora’ Ledne patrulje, ni trčila z ledeno goro!
Sprva je Ledna patrulja za rutinsko patruljiranje ledu uporabljala pomorska plovila, po drugi svetovni vojni pa je prešla na zračni nadzor. Danes je zračni nadzor glavna uporabljena metoda, vendar si IIP prizadeva nadomestiti drage lete za opazovanje ledu s satelitskimi opazovanji.
Danes Ledna patrulja uporablja satelitska radarska opazovanja kot dopolnilo k opazovanjem iz zraka. Radari na satelitih so odlični za spremljanje ledenih gora, saj lahko zajemajo slike skozi oblake in v temi.
Satelit Sentinel-1, katerega izstrelitev je predvidena za leto 2013, bo bistveno povečal dostopnost radarskih podatkov in pomagal organizaciji Ice Patrol preprečiti nesreče, kot je bila tista s stoletnim ladjo Titanic.
