Venera je drugi planet od Sonca, zato je na nebu vedno precej blizu Sonca. Na nebu se pojavlja kot svetla jutranja ali večerna “zvezda” – najsvetlejše telo na nočnem nebu, razen Lune. Skozi teleskop je mogoče opaziti, da prehaja skozi različne faze, prav tako kot Luna.
Venera je tako svetla, ker jo prekrivajo oblaki, ki odbijajo velik del sončne svetlobe, ki pada nanjo. Rumenkasti oblaki so sestavljeni iz žvepla in žveplove kisline.
V nekaterih pogledih je Venera Zemljina dvojnica. Je približno enake velikosti in sestavljena iz istih kamnitih snovi. Prav tako se nam približa bolj kot kateri koli drug planet. Vendar jo prekriva gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida – plina, ki ga izdihujemo. Ta atmosfera je tako gosta, da bi hoja skoznjo bila podobna brodenju skozi vodo.
Ogljikov dioksid zadržuje večino sončne toplote. Tudi oblačni sloji delujejo kot odeja. Posledica tega je “neobvladljiv toplogredni učinek”, zaradi katerega se je temperatura planeta povzpela na 465 °C, kar je dovolj visoka temperatura, da se stopi svinec. To pomeni, da je Venera še vročejša od Merkurja.
Brez posebne zaščite bi obiskovalec Venere takoj umrl – ga bi zdrobil ogromen zračni tlak, bi se zadušil v atmosferi, bi ga žgoča vročina popolnoma ožgala in bi ga raztopila kislina.
Površina Venere je bila kartirana z radarjem. Na zemljevidih so prikazani tisoči vulkanov in udarnih kraterjev. Obstajata dve glavni višinski območji, kjer se nahaja gorska veriga, višja od Mount Everesta.
Venero je obiskalo že več deset vesoljskih plovil, a številne skrivnosti ostajajo. Sonda »Venus Express« Evropske vesoljske agencije (ESA) je od svojega prihoda aprila 2006 v skoraj polarni orbiti okoli planeta. Večina njenih instrumentov je preučevala gosto atmosfero in hitro premikajoče se oblake ali pa raziskovala, kako Sonce vpliva na planet. Njen infrardeči senzor pa je uspel tudi kartirati del površine in pokazati, da na sosednji planetu morda obstajajo aktivni vulkani.
