Visoko nad ledenim kontinentom Antarktike vesoljsko plovilo Envisat agencije ESA opazuje dogajanje – in tisto, kar zaznavajo njegovi instrumenti, je precej zaskrbljujoče.
Nizke temperature in kemikalije, ki jih proizvaja človek, skupaj povzročajo nastanek ‘luknje’ v ozonskem plašču. In zdi se, da bo letošnja ozonska luknja ena največjih v zgodovini.
Do sredine avgusta 2005 se je njegova površina že povečala na 10 milijonov kvadratnih kilometrov – kar je približno enako velikosti Evrope. Pričakovalo se je, da se bo v septembru še dodatno razširilo.
Ozonska luknja je bila prvič odkrita sredi 80. let prejšnjega stoletja, sateliti agencije ESA pa jo neprekinjeno spremljajo že od leta 1995. Iz njihovih podatkov je razvidno, da sta bili v tem letnem času večji le ozonski luknji iz let 1996 in 2000.
Ozon je oblika kisika. Majhne količine ozona se nahajajo v stratosferi, med 20 in 50 km nad Zemljo.
Na srečo nas ozonski plašč ščiti pred sončnim ultravijoličnim sevanjem, ki lahko povzroči kožnega raka. Vendar pa kemijske reakcije, v katerih sodeluje klor, ki ga proizvaja človek, v visokih oblakih uničujejo ozon.
Ko se približuje polarna pomlad, kombinacija ponovno prisotne sončne svetlobe in kemijskih reakcij klora povzroči, da se molekule ozona razgradijo v kisik. Ena sama molekula klora lahko razgradi tisoče molekul ozona.
Podatki iz satelita Envisat so ključnega pomena za spremljanje sezonskih sprememb v tem zaščitnem sloju. Satelitski podatki se posredujejo službi za spremljanje in napovedovanje ozona v skoraj realnem času, ki jo sestavlja več kot 30 partnerjev iz 11 držav.
