Večina zvezd umre šele po milijonih let. Ko zvezda, kot je Sonce, izgori vse svoje vodikovo gorivo, se razširi in postane rdeča orjakinja. Njen premer lahko znaša milijone kilometrov – dovolj velik, da bi pogoltnila planeta Merkur in Venero.
Ko zvezda izpusti svoje zunanje plasti, se sesede in nastane zelo gosta bela pritlikavka. Ena čajna žlička snovi iz bele pritlikavke bi tehtala do 100 ton. V milijardah let se bela pritlikavka ohladi in postane nevidna.
Zvezde, katerih masa je več kot osemkrat večja od Sončeve, svoje življenje končajo zelo nenadoma. Ko jim zmanjka goriva, se razširijo v rdeče supervelikanke. Poskušajo preživeti z izgorevanjem drugih vrst goriva, a to jim uspeva le nekaj milijonov let. Nato se razletijo v ogromni supernovni eksploziji.
Približno en teden supernova zasenči vse druge zvezde v svoji galaksiji. Nato hitro zbledi. Ostane le majhen, gost objekt – nevtronska zvezda ali črna luknja –, obdan z razširjajočim se oblakom zelo vročega plina.
Elementi, ki nastanejo v notranjosti supervelikana (kot so kisik, ogljik in železo), se razpršijo po vesolju. Iz tega zvezdnega prahu se sčasoma oblikujejo druge zvezde in planeti.
