Telesa, ki se gibljejo okoli planeta, se imenujejo sateliti. Vsak popoln obhod, ki ga satelit opravi okoli planeta, se imenuje orbita.
Naša Zemlja ima en naravni satelit – Luno. Vendar pa je bilo od oktobra 1957 v orbite okoli Zemlje izstreljenih več tisoč umetnih (človekovih) satelitov.
Da bi satelit ostal v orbiti, mora leteti z zelo visoko hitrostjo, ki je odvisna od višine. Tako je na primer za krožno orbito na višini 300 km nad zemeljsko površino potrebna hitrost 7,8 km/s (28.000 km/h). Pri tej hitrosti bo satelit en obhod okoli Zemlje opravil v 90 minutah.
Sateliti se morajo gibati tako hitro, da lahko izravnajo vpliv zemeljske gravitacije. To je podobno kot pri metanju kriketne ali bejzbolske žoge. Čim močneje se žoga vrže, tem dlje bo letela, preden pade na tla.
Če bi igralec žogo vrgel dovolj močno, da bi ta dosegla potrebno hitrost, bi žoga odletela v orbito. Nikoli več ne bi padla nazaj na Zemljo. Če bi jo vrgel še močneje, tako da bi dosegla hitrost 11,2 km/s (40.300 km/h) – znano kot ‘hitrost pobega’ –, bi žoga popolnoma zapustila Zemljo. Takrat bi postala ‘satelit’ Sonca.
