Kljub svojemu imenu je Grenlandija skoraj v celoti prekrita z ogromno ledeno ploščo. Podatki več satelitov agencije ESA pa kažejo, da se ta bela odeja topi hitreje, kot se je pričakovalo.
Najnovejša študija grenlandskih ledenikov temelji na podatkih, ki so jih med letoma 1996 in 2005 zbrali štirje sateliti v zemeljski orbiti. Evropski sateliti za daljinsko zaznavanje ERS-1 in ERS-2 agencije ESA, satelit Envisat agencije ESA ter kanadski satelit Radarsat-1 so vsi opremljeni z radarskimi instrumenti, ki lahko opazujejo površino podnevi in ponoči, tudi če je nebo gosto oblačno.
Zlasti sta se Eric Rignot iz Laboratorija za reaktivni pogon (JPL) pri NASA in znanstvenik Pannir Kanagaratnam z Univerze v Kansasu zanimala za merjenje sprememb višine grenlandske ledenega pokrova.
Z analizo satelitskih podatkov so znanstveniki ugotovili, da se ledeniki v južni in osrednji Grenlandiji hitreje pomikajo proti morju. Zaradi segrevanja podnebja se je količina ledu, ki jo v zadnjih 10 letih odlagajo v Atlantski ocean, podvojila. Znanstveniki so izračunali, da Grenlandija prispeva približno 0,5 mm na leto k globalnemu dvigu morske gladine, ki znaša približno 2,5 mm na leto.
Prihodnje raziskave s pomočjo satelitov, kot sta Envisat in ERS, bodo prinesle ključne informacije o dolgoročnih spremembah ledene odeje in morske gladine.
Grenlandija je največji otok na svetu. Njen ledeni pokrov pokriva skoraj 2 milijona kvadratnih kilometrov in ima povprečno debelino 2,3 km. Če bi se ves led stopil, bi se svetovna morska gladina dvignila za do sedem metrov.
