Avtomobilizem je dobil povsem novo podobo, ko so nizozemski študenti z uporabo vesoljske tehnologije zgradili Nuno, avtomobil prihodnosti za 21. stoletjest stoletje.
Nuna je osvojila prvo mesto na tekmovanju World Solar Challenge leta 2001, 3 010 km dolgi dirki za avtomobile na sončno energijo, ki poteka čez vso Avstralijo. Zlomil je štiri svetovne rekorde in dirko končal v 32 urah in 39 minutah s povprečno hitrostjo 91 km/h. Nato je dirko ponovno zmagal leta 2003 – in spet podrl vse rekorde.
Aerodinamični stroj je imel številne prednosti. Zunanji plašč, oblikovan tako, da zmanjšuje zračni upor, je bil izdelan iz sodobnih plastičnih materialov, zaradi česar je bil lahek, a hkrati trden. Glavno ohišje je bilo izdelano iz ogljikovih vlaken, ojačanih s kevlarjem, materialom, ki se uporablja v satelitih.
Površina vozila je bila prekrita z zelo učinkovitimi sončnimi celicami iz galij-arzenida, ki so bile prvotno razvite za satelite, kot je na primer lunarni raziskovalnik SMART-1 agencije ESA. Nuna je imela na krovu tudi majhne naprave, ki so zagotavljale največjo možno moč baterije in sončnih celic, tudi ko je bil avtomobil v senci ali ob oblačnem vremenu. Te naprave se uporabljajo na številnih satelitih, kot je na primer sonda Rosetta agencije ESA za raziskovanje kometov.
