Lune so naravna telesa, ki krožijo okoli planetov. Znanstveniki jih običajno imenujejo planetarni sateliti (sateliti, ki jih je ustvaril človek, se včasih imenujejo umetne lune). V našem Osončju je približno 170 lun. Večina jih kroži okoli plinskih velikanov Jupitra in Saturna. Majhni planeti imajo ponavadi le malo lun: Mars ima dve, Zemlja eno, medtem ko Venera in Merkur nimata nobene.
Luna je v primerjavi z Zemljo nenavadno velika. Večina lun je v primerjavi s svojim bližnjim planetom majhna. Vendar so nekatere lune Jupitra in Saturna precej večje od naše Lune. Ganimed in Titan sta večja od planeta Merkurja.
Zaradi svoje majhnosti skoraj noben od teh lun ne more zadržati atmosfere. Njihova šibka gravitacija omogoča plinom, da uhajajo v vesolje. Izjema je Titan, največji satelit v Saturnovem sistemu. Titan ima debelejšo in gostejšo atmosfero kot Zemlja. Dušik je glavni plin v atmosferah obeh teles, vendar na Titanu ni kisika in ni življenja. Njegovo površino zakriva oranžna meglica. Nekateri znanstveniki Titan obravnavajo kot primitivno Zemljo v globokem zamrzovanju.
Domneva se, da so nekateri sateliti, vključno z našo Luno, nastali med ogromnimi trki v zgodnji zgodovini Osončja. Luna se je oblikovala iz oblaka ostankov, ki je ostal v orbiti okoli Zemlje. Drugi so se morda razvili iz oblaka plina in prahu, ki je obdajal velike planete, ko so ti privlačili snov. Večina manjših lun so kometi ali asteroidi, ki so bili ujeti, ko so preleteli preblizu velikega planeta.