Orbita je pot telesa okoli določene točke v vesolju, na primer pot, po kateri se Luna giblje okoli Zemlje. Orbite določa gravitacija in so pogosto ‘eliptične’, torej v obliki ovala.
Vsak satelit je umeščen v najboljšo orbito za izvedbo svoje naloge. Sateliti za opazovanje Zemlje so na primer običajno umeščeni v nizke (400–1.200 km) krožne orbite. To jim omogoča, da enkrat na nekaj ur obkrožijo Zemljo in pridobijo podrobne posnetke površine planeta.
Najboljša pot za te satelite je “polarna” orbita, po kateri potujejo nad severnim in južnim polom. Medtem ko se Zemlja vrti pod njimi, lahko sateliti gledajo neposredno navzdol in v nekaj dneh preučijo celoten planet – pas za pasom.
Vremenski in komunikacijski sateliti pogosto “visijo” nad istim delom Zemlje 24 ur na dan. To je mogoče, ker so nameščeni v krožnih tirnicah približno 36.000 km nad ekvatorjem. Na tej višini sledijo vrtenju Zemlje, zato vedno opazujejo iste kraje. To se imenuje “geostacionarna orbita”. Nekateri sateliti – vključno z Mednarodno vesoljsko postajo – krožijo po nizkih orbitah, ki so nagnjene (naklonjene) glede na ekvator.
Številni znanstveni sateliti, kot sta Cluster in XMM-Newton agencije ESA, krožijo po zelo eliptičnih (jajčastih) tirnicah, ki jih pripeljejo blizu Zemlje, nato pa jih odnesejo daleč stran.
