14. januarja 2005 je sonda Huygens Evropske vesoljske agencije (ESA) izvedla zgodovinski pristanek na površini Titan, velikega satelita Saturna. Zdaj, po temeljiti analizi podatkov sonde Huygens, so znanstveniki razkrili številne skrivnosti tega lune, velike kot planet.
Med 2,5-urnim spustom so instrumenti beležili podatke o temperaturi, hitrosti vetra in sestavi atmosfere. Rezultati kažejo, da je imel Huygens burno potovanje, saj so ga vetrovi v višini več kot 100 km na uro ponesli proti vzhodu. Vendar sta se med spuščanjem skozi oranžno meglico temperatura in gostota atmosfere povečali, hitrost vetra pa zmanjšala. Na višini 7 km so vetrovi spremenili smer in so Huygensa v zadnjih minutah spuščanja nežno ponesli proti zahodu.
Atmosfera je bila v glavnem sestavljena iz dušika, z okoli 5 odstotki metana, tudi megla v atmosferi pa je bila v glavnem sestavljena iz metana. (Na Zemlji se metan uporablja kot gorivo v kotlih in kuhalnikih.)
Približno 350 posnetkov, zbranih med misijo, je razkrilo ledeno pokrajino, ki jo zaznamujejo temni kanali, ki se vijajo proti gladki ‘obali’. Metanske nevihte včasih napolnijo suhe kanale in ustvarijo začasne reke, ki erodirajo površino in odnašajo razsuto gradivo na bližnje ravnice.
Ravninska nižinska površina, na kateri je pristal Huygens, je bila posuta s kamenčki ali majhnimi koščki ledu. Čeprav je bila površina precej mehka, podobna rahlo stisnjenemu snegu, je bila izjemno mrzla (-180 °C) – veliko hladnejša od Antarktike. Drobnozrnat led je bil prepojen z metanom, ki se je ob stiku s toplo sondo izparil.
