Davno nazaj so se ljudje, ki so pluli po morju, orientirali s pomočjo opazovanja položajev Sonca, Lune in zvezd. Okoli leta 1300 pa je uvedba kompasa tem navigatorjem nekoliko olajšala življenje.
Danes vesoljska tehnologija preprečuje, da bi se kdor koli izgubil. Vsaka oseba, avtomobil, ladja ali letalo, opremljeno s satelitskim navigacijskim sistemom, lahko natančno določi svoj položaj z natančnostjo 15 do 20 metrov.
Satelitska navigacija temelji na uporabi sprejemnika, ki izračuna svoj položaj s pomočjo signalov, ki jih pošiljajo vsaj štirje sateliti.
Sistem, ki ga danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bil prvotno razvit za vojaške namene. Med letoma 1960 in 1968 je ameriška vojska v orbito izstrelila 23 navigacijskih satelitov, ki so pomagali pri navigaciji podmornic razreda Polaris.
Iz teh sistemov se je sčasoma razvil globalni sistem za določanje položaja (GPS). Podobni sistem, imenovan Glonass, je uvedla ruska vojska. Oba sistema sta zdaj na voljo tako za civilno kot za vojaško rabo. Zato si je Evropa želela imeti svoj lasten, zanesljiv sistem.
Evropa je zdaj uvedla sistem z imenom EGNOS, ki izboljšuje natančnost sistema GPS. ESA in Evropska skupnost skupaj razvijata tudi lasten evropski civilni (nevojaški) navigacijski sistem. Ta sistem, imenovan Galileo, bo prvi popolnoma civilni sistem za globalno navigacijo.
