Avtomobil brez koles ali motorja nima velike vrednosti. Enako velja tudi za satelit, v katerega morajo biti vgrajeni določeni deli.
Večina vesoljskih plovil za oskrbo z energijo uporablja baterije in sončne celice. Sončne celice so ploščasti kosi silicija ali drugih materialov, ki proizvajajo električno energijo, ko nanje pade sončna svetloba.
Če se tisoče teh celic poveže v velike plošče, ki tvorijo sončne celice, lahko napajajo precej veliko vesoljsko plovilo. Celice prav tako polnijo baterije, kadar so izpostavljene sončni svetlobi. Ko vesoljsko plovilo vstopi v senco, prevzamejo napajanje baterije.
Vesoljska plovila so opremljena z več antenami. Te delujejo kot ušesa in omogočajo komunikacijske povezave z Zemljo. Najpomembnejša med njimi je parabolična antena s premerom do 2 m, ki lahko pošilja in sprejema velike količine podatkov in informacij.
Možgani vesoljskega plovila so njegov računalniški sistem. Podatke je mogoče shraniti v računalniški pomnilnik ali pa jih v realnem času prek anten poslati nazaj na Zemljo.
Računalnik hrani tudi navodila za upravljanje vesoljskega plovila. To služi kot varnostna rešitev za primer izgube stika ali okvare.
Vesoljska plovila potrebujejo tudi majhne motorje za krmarjenje v vesolju. Obstajajo različne vrste motorjev.
Vesoljska plovila se obračajo in nagibajo z vžigom pogonskih motorjev. Ti z visoko hitrostjo izstreljujejo vroče pline v vesolje. Nekateri sateliti imajo ionske motorje. Ti z močnim električnim poljem izstreljujejo plin v vesolje.
