Vsakič, ko evropska raketa Ariane 5 vzleti iz Kourouja, njene stopnje padejo v ocean ali se sežgejo v atmosferi. Nosilne rakete, kot je Ariane 5, se imenujejo ‘potrošne’.
Zdi se, da je zavržanje rakete ob vsakem izstrelitvi potratno in drago. Vendar se stroški zmanjšujejo s serijsko proizvodnjo raket. Izdelujejo se na tekočih trakovih – podobno kot dragi avtomobili.
Tudi rakete za enkratno uporabo lahko postanejo zelo zanesljive. Če ena med izstrelitvijo odpove, je precej enostavno ugotoviti, kaj je šlo narobe, in to popraviti.
Drugi pristop je izdelava ponovno uporabne nosilne rakete. Do zdaj je bila edina, ki se je uporabljala, ameriška vesoljska ladja Space Shuttle.
Večina delov orbiterja raketoplana je zasnovana tako, da lahko opravijo do 100 poletov. Tudi trdna raketna pospeševalna telesa raketoplana se lahko po potrebi ponovno uporabijo. Le zunanji rezervoar za gorivo se vsakič zavrže.
Vendar pa je izdelava in letenje s Shuttleom zelo drago. To je predvsem zato, ker je zasnovan za prevoz do sedmih članov posadke. Poleg tega mora prenesti ekstremno vročino pri ponovnem vstopu v atmosfero in pristati na vzletno-pristajalni stezi. Nobenih drugih ponovno uporabnih nosilnih raket ni v načrtu, čeprav se raziskave takšnih plovil nadaljujejo.
ESA bo natančno preučila oba pristopa, da bo na koncu mogoče sprejeti odločitev o tem, kako nadomestiti raketo Ariane 5.
