Zemlja je pogosto znana kot modri planet, saj je edini svet v našem Osončju, ki ga v veliki meri pokriva voda. Vendar pa se domneva, da ima pod površino številni sateliti, med njimi tudi Saturnov orjaški luna Titan, oceane. Namig o obstoju podzemnega oceana na Titanu izhaja iz odkritja velikih plim in osek.
Vsak, ki obišče obalo, pozna plime in oseke – dvakrat dnevno naraščanje in padanje morske gladine. Manj očitne so plime in oseki, ki povzročajo dvigovanje in spuščanje zemeljske skorje za nekaj deset centimetrov. Te plime in oseki povzroča skupna gravitacijska sila Lune in Sonca na Zemljo. Plime na Titanu nastajajo na podoben način. Tokrat pa je to privlačna sila Saturna, ki povzroča, da luna spreminja obliko med svojim 16-dnevnim obhodom okoli planeta.
Spremembe oblike Titana so bile zaznane s skrbnim sledenjem poti vesoljske sonde Cassini, ko je ta letela blizu lune. Razlike v načinu, kako je Titan vplival na Cassini, so pokazale, da se je gravitacijska sila lune – in s tem tudi njena oblika – zelo rahlo spremenila. Na najbolj oddaljeni točki, ko je Saturnova privlačna sila šibkejša, je Titan skoraj krogelast, podoben nogometni žogi. Ko je satelit najbližje Saturnu, se raztegne, tako da postane bolj podoben ragbijski žogi.
Posledica teh plim in osek je, da se površina Titana dvigne in spusti za več kot 10 metrov. Vendar je to nihanje precej večje, kot bi bilo mogoče pričakovati, če bi bil satelit v celoti trden. To kaže, da pod ledeno skorjo, debelo približno 50 km, leži podzemni ocean, morda globok 250 km.
