Vesoljski odpadki predstavljajo velik problem. Nekateri med njimi so zelo veliki, na primer izgorele stopnje raket, neuporabna vesoljska plovila in nekaj orodja, ki se je izgubilo med vesoljskimi sprehodi. Večina pa je precej manjša.
Trki z velikimi kosmi vesoljskih odpadkov lahko onesposobijo ali celo uničijo vesoljsko plovilo, kot se je zgodilo francoskemu vesoljskemu plovilu »Cerise« leta 1996. Tudi manjši odpadki lahko povzročijo veliko škodo ali ogrožajo astronavta med vesoljskim sprehodom.
Ko so leta 2002 sončne celice vesoljskega teleskopa Hubble vrnili na Zemljo, so bile posejane z udarnimi kraterji s premerom do 8 mm.
Danes teleskopi in radarji spremljajo več kot 12.000 kosov vesoljskih odpadkov, velikih do 10 cm. Več milijonov kosov je premajhnih, da bi jih bilo mogoče zabeležiti, na primer delci barve in prahu.
Običajno ti ne bi predstavljali nevarnosti, vendar se v vesolju vesoljski odpadki gibljejo z visoko hitrostjo. Celo delci prahu delujejo kot majhne krogle. ESA se s problemom vesoljskih odpadkov spopada na različne načine. Laboratorij Columbus na Mednarodni vesoljski postaji je zaščiten s posebnim ščitom.
Evropski center za vesoljske operacije (ESOC) zelo pozorno spremlja vesoljske odpadke. Pri tem uporablja 1-metrski teleskop na Kanarskih otokih in radarski sistem v Nemčiji. Mikroskopske odpadke spremlja tudi satelit Proba-1 agencije ESA ter eksperiment agencije ESA na Mednarodni vesoljski postaji.
Na podlagi teh podatkov lahko ESOC svetuje, kdaj je treba vesoljsko plovilo preusmeriti na varnejšo orbito. Prav tako omogočajo zgodnje opozarjanje na velike predmete, ki se bodo kmalu vrnili v atmosfero.
