Francija, Italija in Nemčija, umaknite se. V svetu robotskega nogometa je Avstrija kraljica. Ta oblika nogometa 21. stoletja je prava senzacija na Inštitutu za robotiko oziroma mehatroniko na Tehniški univerzi na Dunaju v Avstriji. Vendar imajo mini roboti, ki so tako dobri v športu, tudi veliko resnejši namen.
Do sedaj roboti, namenjeni za uporabo v vesolju, niso bili opremljeni z nobeno inteligenco. Naprave, kot je Evropska robotska roka, so popolnoma odvisne od človeškega upravljavca. V nasprotju s tem so mini nogometaši usposobljeni, da so pametni, in imajo več različnih programskih ravni. Strateška raven določa položaj in vlogo robota – na primer, da mu naroči, naj brani gol. Naslednja raven nadzira zapletene gibe.
Zato je ekipa za napredne koncepte agencije ESA izbrala te robotsko-nogometne igralce za sodelovanje v japonsko-evropskem projektu z imenom ‘Furoshiki’. Ideja je, da se med štirimi sateliti v orbiti raztegne ogromna mreža za pridobivanje sončne energije. Mini roboti se bodo po tej mreži vzpenjali in pritrjevali sončne celice na svoje mesto.
V poskusu v breztežnostnem stanju, ki je potekal januarja 2006, sta morala dva robota Roby Junior prečkati “lebdečo” mrežo. Eden od robotov je 30 sekund uspešno opravljal nalogo in se premaknil za več kot dva metra. Ta skromen uspeh bo morda nekoč pripeljal do razvoja pametnih, robustnih robotov, ki se ne bodo ustrašili sovražnega vesoljskega okolja. Eno je gotovo: prvi ljudje na Marsu ne bodo sami.
