Tako kot ljudje se tudi zvezde rodijo, starajo in umrejo. Njihova rojstna mesta so ogromni, hladni oblaki plina in prahu, znani kot ‘meglice’. Najbolj znana med njimi je Orionova meglica, ki jo je mogoče videti s prostim očesom.
Milijarde let po nastanku, ko se srednje velika zvezda, kot je Sonce, približuje koncu svojega življenja, se razširi in postane rdeča orjakinja. Njen premer lahko znaša milijone kilometrov – ko se bo to zgodilo Soncu, bo dovolj veliko, da bo pogoltnilo planeta Merkur in Venero!
Ko zvezda izpusti svoje zunanje plinske plasti, se sesede in nastane zelo gosta bela pritlikavka. Ena čajna žlička snovi iz bele pritlikavke bi tehtala kar 100 ton! V milijardah let se bela pritlikavka ohladi in postane nevidna. A ne skrbite, to se našemu Soncu ne bo zgodilo še približno 5 milijard let!
Majhne zvezde živijo dolgo, več kot 10 milijard let. Njihove smrti še nikoli niso opazili, vendar se pričakuje, da bodo svoje življenje tiho zaključile in sčasoma ugasnile.
Največje zvezde končajo svoje življenje zelo nenadoma. Proti koncu svojega življenja se razširijo v rdeče supervelikanke, preden se na koncu razletijo v ogromni supernovni eksploziji.
Približno en teden supernova zasenči vse druge zvezde v svoji galaksiji. Nato hitro zbledi. Ostane le majhen, gost objekt – nevtronska zvezda ali črna luknja –, obdan z razširjajočim se oblakom zelo vročega plina.
Elementi, ki nastanejo v notranjosti supervelikana (kot so kisik, ogljik in železo), se razpršijo po vesolju. Iz tega zvezdnega prahu se sčasoma oblikujejo druge zvezde in planeti!
