Obstajajo različni načini za izstrelitev in let ponovno uporabnih vesoljskih plovil.
Vesoljski raketoplan za vzlet uporablja svoje lastne motorje skupaj z dvema zmogljivima trdnopogonskima raketnima ojačevalnikoma. To se včasih imenuje ‘enostopenjski polet v orbito’.
Ena od težav pri vesoljskih plovilih tipa »Space Shuttle« je dodatna teža, ki jo predstavljata gorivo in raketni motorji. Kljub temu se mora »Shuttle« na Zemljo vrniti kot jadralno letalo. Nima reaktivnih motorjev in ne more odleteti nazaj, da bi poskusil še enkrat, če zgreši pristajalno stezo.
Eden od načinov za zmanjšanje velikosti vesoljskega plovila je, da ga del poti prepelje drugo plovilo. Na primer, veliko letalo lahko vesoljsko letalo prepelje do višine 10 km. Ko se vesoljsko letalo znajde nad večino atmosfere, se ga sprosti.
Raketo je mogoče uporabiti tudi za izstrelitev vesoljskega plovila za večkratno uporabo. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je ESA preučevala možnost izstrelitve majhnega vesoljskega letala z imenom Hermes na vrhu nosilne rakete Ariane-5.
Druga možnost za zmanjšanje teže bi lahko bila uporaba motorjev nove generacije, ki v prvem delu vzpenjanja izkoriščajo zrak iz naše atmosfere. Šele ko bi plovilo doseglo vesolje, bi prešlo na raketni pogon, pri katerem bi porabljalo kisik iz zalog na krovu. Vendar pa bomo na takšne motorje morali počakati še mnogo let.
