Osončje je polno snovi, ki je ostala po nastanku planetov. Majhni koščki kamnin, ki potujejo skozi vesolje, se imenujejo meteoroidi. Če vstopijo v atmosfero planeta in se tam zažgejo, jih vidimo kot meteore. Včasih večji koščki kamnin preživijo dovolj dolgo, da se zaletijo v površino planeta. Vesoljske kamnine na Zemljini površini se imenujejo meteoriti.
Meteorji (pogosto imenovani “padajoče zvezde”) so zelo pogost pojav. Vsakdo, ki opazuje jasno nočno nebo, bo slej ko prej opazil te kratke svetlobne sledi. Meteorji nastanejo, ko meteoriti vstopajo v zgornjo atmosfero s hitrostjo okoli 15 km/s! Sledi meteorjev običajno trajajo manj kot sekundo. Trenje z redkim zrakom na višini približno 100 km povzroči, da meteoriti zasvetijo, ko se segrejejo in nato uničijo.
Meteore je mogoče opazovati kadarkoli, vendar je najboljši čas za njihovo opazovanje med periodičnimi meteorskimi roji. Ti roji se pojavljajo vsako leto približno ob istih datumih, ko Zemlja prečka tok prahu, ki ga je za seboj pustila mimoletna kometa.
Obstaja približno 20 glavnih meteornih rojev, čeprav jih le nekaj ustvari kar 50 meteorjev na minuto. Občasno je nebo polno padajočih zvezd. Najbolj znane “meteorske nevihte” so povezane z Leonidskim meteorskim rojem, ki se vsako leto pojavi med 14. in 20. novembrom. V preteklosti je bil ta meteorski roj tako aktiven, da je spominjal na padajoči sneg!
Nekateri meteori so prešibki, da bi jih bilo mogoče videti, celo ponoči, vendar jih je mogoče zaznati z radarjem. Tudi na drugih planetih se pojavljajo meteorni roji. Na Marsu se meteoriti običajno spali v redki atmosferi in tako ustvarijo meteore. Na Luni pa ni zraka, zato meteoriti udarijo v tla in eksplodirajo, ne da bi se spali.
