Nalaganje…
jwplayer(“pi_player”).setup({ ‘dock’: ‘true’, ‘image’: ‘https://www.esa.int/spaceinvideos/var/esa/storage/images/esa_multimedia/videos/2013/02/antarctic_ozone_hole_2011_and_2012/12514687-3-eng-GB/Antarctic_ozone_hole_2011_and_2012_video_production_full.jpg’, ‘wmode’: ‘transparent’, ‘height’: ‘250’, ‘width’: ‘400’, ‘controlbar’: ‘bottom’, ‘quality’: ‘true’, ‘modes’: [ { ‘type’: ‘html5’, ‘config’: { ‘file’: ‘https://dlmultimedia.esa.int/download/public/videos/2013/02/003/1302_003_AR_EN.mp4’, ‘provider’: ‘video’ } } ]});
Ozonska luknja nad Antarktiko: 2011 in 2012
Od začetka 80. let se vsako leto visoko nad polarnimi območji Zemlje v ozonskem plašču pojavljajo ogromne luknje. Sateliti, kot sta ERS-2 in Envisat agencije ESA, so pokazali, kako so se te luknje razvijale in širile, pri čemer so včasih pokrivale območje, veliko kot Evropa.
Vendar pa se koncentracije ozona povečujejo in zdi se, da se luknja nad Antarktiko morda počasi zmanjšuje. Še boljša novica pa je, da je senzor za merjenje ozona na evropskem meteorološkem satelitu MetOp ugotovil, da se je luknja nad Antarktiko leta 2012 skrčila na najmanjšo velikost v zadnjih 10 letih!
Ozon je oblika kisika. Majhne količine ozona se nahajajo v stratosferi, 20–50 km nad Zemljo. Na srečo nas ozonov sloj ščiti pred ultravijoličnim sevanjem Sonca, ki je eden glavnih vzrokov za kožnega raka.
Na razvoj ozonskega plašča vplivajo atmosferska kemija, veter in temperatura. Nenavadne vremenske in atmosferske razmere lahko povzročijo ekstremne razmere v zvezi z ozonom, kot je na primer rekordno nizka vrednost, ki je bila spomladi 2011 zabeležena nad Arktiko.
Vendar pa je onesnaževanje, ki ga povzroča človek, glavni vzrok za izgubo ozona. Kemične reakcije, v katerih sodelujejo klorove spojine (CFC-ji) v visokih oblakih, uničujejo ozon. Ko se približuje polarna pomlad, kombinacija ponovno prisotne sončne svetlobe in klorovih kemijskih reakcij povzroči, da se molekule ozona razgradijo v kisik. Že ena sama molekula klora lahko razgradi tisoče molekul ozona.
Čeprav so bili CFC-ji prepovedani leta 1987, ostajajo v ozračju še mnogo let. Lahko bo trajalo do okoli leta 2050, preden se bodo vrednosti klora spet spustile na nizke ravni iz 60. let prejšnjega stoletja. Do takrat bodo sateliti še naprej spremljali sezonske spremembe v ozonskem plašču.
